Opis atrakcije
Gradnja cerkve svetega Mihaela se je začela leta 1594, ko je kancler Velikega vojvodstva Litovskega Lev Sapega svojo palačo predstavil redovnicam bernardinskega reda, ki so bile prej opremljene za manjši samostan, nato pa so namenile sredstva za gradnjo cerkve v palači. Gradnja je bila dobro financirana in je bila končana do leta 1625.
Vendar je bil tempelj usojen s težko usodo. Leta 1655 je močno trpel zaradi invazije Kozakov med rusko-poljsko vojno. Stavba je bila oropana in nato požgana. Leta 1663 so ga znova obnovili, k prenovljeni stavbi dodali baročno fasado in stranske stolpe. Od takrat je bila stavba večkrat rekonstruirana, vendar ni doživela pomembnih sprememb.
Po nekaterih poročilih se je konec 17. stoletja, po drugih pa v začetku 18. stoletja v bližini cerkve pojavil ločen zvonik, izdelan v baročnem slogu. Leta 1703 so cerkvi dodali galerijo, okrašeno s stebri, katere ostanke lahko vidimo danes.
Leta 1886 so bile nune iz cerkve premeščene v samostan pri cerkvi svete Katarine, sama cerkvena zgradba pa v žensko gimnazijo. Vendar je bil leta 1888 tudi zaprt. Do leta 1905 so predstavniki družine Sapieha vrnili cerkev in začeli njeno obnovo, ki je trajala od leta 1906 do 1912. V cerkvi so nadaljevali bogoslužje in po letu 1919 so se predstavniki bernardinskega reda vrnili v samostan.
V sovjetskih časih tempelj ni deloval, ampak je bil razglašen za arhitekturni spomenik vseslovenskega pomena in prenesen v Arhitekturni muzej. Od leta 1972 je tempelj služil kot muzej, oddelek za zgodovinske raziskave pa se je nahajal v prostorih zdaj že propadlega samostana. Leta 1993 je bil celoten arhitekturni kompleks prenesen v nadškofijo v Vilni, že leta 2006 pa se je začela njegova obnova. Arhitekturni muzej je bil likvidiran, po končani obnovi pa so v templju odprli muzej cerkvene dediščine. Otvoritvena slovesnost je bila oktobra 2009.
Cerkev ima pravokoten tloris, eno ladjo. Dolžina je 30 metrov, širina pa 13,5 metra. Arhitekturni slog je mešan, saj ima značilnosti tako gotske kot renesančne arhitekture. Gotske značilnosti so vidne v značilnih ozkih oknih, strehi z visokim strešnikom. V notranjosti in dekoraciji fasade cerkve prevladuje renesansa. Glavna fasada cerkve je razdeljena na tri stopnje. Med okni prve stopnje je mogoče videti okras iz vej rute, druga stopnja nima oken, vendar so pomoli napolnjeni z več nišami, ki so bile prej poslikane s freskami. Okna na drugi stopnji so samo v stolpih.
Notranji svod je valjast, značilen za renesančno arhitekturo. Oltarji so iz marmorja in okrašeni s kiparskimi oblikami. Glavni oltar je izdelan iz večbarvnega marmorja in izvira iz 17. stoletja, trije stranski oltarji iz 18. stoletja in so narejeni v slogu rokokoja.
V templju je preživel tudi spomenik njegovemu ustanovitelju Levu Sapegi in njegovim dvema ženama. Poleg tega je v cerkvi spomenik sinu Sapiehe in drugim predstavnikom te plemiške družine. Pepel Leva Sapiehe počiva v cerkvi pod oltarjem. Cerkev sama je del kompleksa stavb, zgrajenih v pozni renesansi v Vilni. Danes je cerkev največji arhitekturni spomenik v Litvi. Zraven je baročni zvonik iz začetka 18. stoletja. Njen stolp je v popolni harmoniji s stolpi glavnega pročelja cerkve. Na vrhu zvonika je vremenska loputa s podobo svetega nadangela Mihaela. Cerkev je trenutno v obnovi.
