Opis atrakcije
V Marienburgu (Gatchina-1) v Leningradski regiji, na Krugovajevi ulici, v stavbi številka 7, deluje delujoča pravoslavna cerkev posredovanja Najsvetejše Bogorodice. Razlog za gradnjo templja v Marienburgu je, da so sredi leta 1838 na zahtevo cesarske družine sem prenesli storitve četrti Jaeger. Skoraj ob isti uri je bila vložena peticija za najvišje ime s prošnjo za ustanovitev novega templja v novem naselju Jaeger.
Polaganje prvega kamna pri gradnji templja je 25. maja 1886 opravil protoprezbiter John Yanyshev, ki je bil osebni spovednik članov cesarske družine. Projekt cerkve je razvil peterburški arhitekt David Ivanovič Grimm, ki je bil tudi raziskovalec, ki se zanima za zgodovino staroruske in bizantinske arhitekture. Mimogrede, prav Grimm je bil arhitekt grobnice Vilikoknyazheskaya v trdnjavi Petra in Pavla. Delovne risbe je izdelal akademik I. A. Stephanitz. Projekt je odobril cesar Aleksander III.
Dve leti kasneje, novembra 1888, je tempelj posvetil Janez Yanyshev v prisotnosti cesarja Aleksandra III. Omeniti velja, da je slovesnost posvečenja potekala mesec dni kasneje, potem ko je cesarska družina čudežno pobegnila med razbitino vlaka v bližini mesta Harkov.
Do 15. marca 1918 je bila cerkvena cerkev v pristojnosti sodnega oddelka. Potem, ko je bil po februarskih dogodkih ukinjen cesarski lov, so cerkev predali škofijski duhovščini.
Leta 1933 je bila z odlokom Vseslovenskega centralnega izvršnega odbora zaprta priprošnja cerkev v Jegerski Slobodki, vsa notranja dekoracija pa je bila izropana ali uničena.
V času nemške okupacije, med Veliko domovinsko vojno, je v cerkvi Pokroviteljstva, od oktobra 1941, potekalo bogoslužje, ki ga je za čredo do leta 1942 vodil duhovnik John Pirkin, nato pa do aretacije leta 1944 duhovnik. Vasilij Apraksin. Hkrati je bil tam nameščen začasni ikonostas iz vezanega lesa, ki so ga nadomestili z novim, ki ga je cerkvi podarilo Leningradsko bogoslovno semenišče šele leta 1952.
Leta 1952 je bila cerkev prenovljena, istega leta pa je bila cerkev slovesno posvečena. Leta 1957 je bil tempelj obdan z novo ograjo. Leta 1959 se je pojavila lesena cerkvena hiša.
Za oltarjem priprošnje cerkve so večni pokoj našli nadškof Vasilij Levitski, nadžupnik Peter Belavski, nekdanji rektorji te cerkve in nadžupnik Janez Preobraženski.
Arhitekturna rešitev priprošnje cerkve ustvarja harmoničen ansambel s stavbami nekdanje Jegerske Slobode. Cerkev je okronana s petimi nekoč pozlačenimi, zdaj pa modrimi čebulnimi kupolami, okronanimi s križi. Dve pozlačeni čebulni kupoli kronata zvonik nad vhodom v cerkev. Elementi fasadnega dekorja jasno kažejo motive staroruske arhitekture.
Glavni okras in srce cerkve je bil tristopenjski izrezljani ikonostas, ki so ga iz hrasta izdelali mojstri peterburške tovarne E. Schrader.
