Krakow (uradno ime je glavno mesto Krakov) je eno najstarejših in najlepših mest na Poljskem. Mesto se nahaja na levem bregu Visle in je upravno središče Malopoljskega vojvodstva.
Zgodovina sodobnega Krakova se začne z majhnim naseljem, ki je obstajalo na znamenitem hribu Wawel, kot predvidevajo zgodovinarji, že v 6-7. Ustanovitelj mesta je poljski princ Krakus, ki je po lokalni legendi premagal hudobnega zmaja, ki je živel v jami ob vznožju Wawela, in teroriziral prebivalce okolice (čeprav obstaja več različic, kdo je ubil zmaj v poljski folklori, Krakus pa je le eden izmed njih).
Srednja leta
Prvi pisni zapisi o Krakovu segajo v leto 965. V tem obdobju je bilo mesto že eno vodilnih trgovskih središč v regiji, vladal pa mu je češki vojvoda Boleslav I. Okoli leta 990 je Krakov prišel pod nadzor poljskega kneza Mieszka I. (ustanovitelja Kraljevine Poljske od dinastija Piast). Leta 1000 je mesto dobilo status škofovstva, leta 1038 pa je postalo glavno mesto Poljske in glavno prebivališče poljskih kraljev.
Leta 1241, med mongolsko-tatarsko invazijo, je bilo mesto skoraj popolnoma uničeno. Do leta 1257 je bil Krakov obnovljen in obdarjen z Magdeburškim pravom, s čimer je prejel številne pomembne pravice in privilegije ter posledično nove priložnosti in možnosti. Leta 1259 je Krakow spet preživel napad Mongolov, zaradi česar je bil opustošen, a si je precej hitro opomogel. Tretji napad Mongolov leta 1287 (do takrat je bilo mesto že dobro utrjeno) je bil uspešno odbit.
Rast in blaginjo mesta v 14. stoletju je v veliki meri olajšal poljski kralj Kazimir III Veliki. Leta 1364 je bila z odlokom Casimirja III. Ustanovljena Krakovska akademija (danes je Jagelonska univerza ena najstarejših v Evropi). Leta 1370 je Krakow postal član Hanzeatske lige, kar je nedvomno najbolj ugodno vplivalo na razvoj obrti in trgovine.
Po sklenitvi tako imenovane Krevske unije med Kraljevino Poljsko in Velikim vojvodstvom Litovskim leta 1385, ki je postavila temelje za dolgo in plodno poljsko-litovsko zavezništvo (od 1569-Commonwealth) in Jagelonsko dinastijo, je Krakov se še naprej razvija in hitro raste. Konec 15. stoletja je Krakow kot uspešna prestolnica ene največjih in najvplivnejših evropskih sil postajal tudi pomembno središče znanosti in umetnosti. Obdobje Jagelonske dinastije (1385-1572) je vstopilo v zgodovino Krakova kot »zlata doba«. Konec 16. stoletja se je pomen Krakova postopoma zmanjšal in leta 1596 je mesto dejansko prepustilo status prestolnice in kraljeve rezidence Varšavi, hkrati pa je ostalo kraj kronanja in počivališče monarhov.
Novi čas
Krakow je izredno burno izstopal tudi v ozadju splošne nestabilnosti, vojaških spopadov in izbruhov kuge. Po tretji razdelitvi leta 1795 Poljsko-litovske skupnosti je Krakov prišel pod avstrijski nadzor, leta 1809 pa ga je osvojil Napoleon in postal del vojvodine Varšavske. Leta 1815 je bil z odločitvijo dunajskega kongresa Krakov razglašen za "svobodno mesto", vendar se je že leta 1846 vrnil pod avstrijski nadzor kot upravno središče Velikega vojvodstva Krakova. Avstrijska vlada je bila precej zvesta in kmalu je aktivno razvijal Krakov, ki je postal središče oživitve poljske kulture. Konec 19. in v začetku 20. stoletja je bilo mesto opremljeno z vodovodnimi sistemi in elektrificirano. V letih 1910-1915. Krakov in okoliška predmestja so bili združeni v enotno upravno enoto - Veliki Krakov. Konec prve svetovne vojne je zaradi podpisa Versajske pogodbe (1919) mesto Krakovo spet postalo del Poljske.
1. septembra 1939 se je druga svetovna vojna začela z napadom na Poljsko, 6. septembra pa so nemške čete vstopile v Krakov. Mesto je bilo osvobojeno šele januarja 1945. Kljub več kot petletni okupaciji Krakov, za razliko od Varšave, praktično ni bil uničen, saj je do danes ohranil veliko lepih arhitekturnih spomenikov.
Danes je Krakow veliko gospodarsko, znanstveno in kulturno središče države ter ena izmed najbolj priljubljenih turističnih destinacij v Evropi. Zgodovinsko središče Krakova je na Unescovem seznamu svetovne dediščine.
